• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

pokônčnik -a m (ō) pokončno nameščen podolgovat element: v zemljo je zabil štiri pokončnike; pokončnika pri podboju



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek