• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

pokoríti1 -ím dov., pokóril (ī í) s silo narediti, da je kdo

  1. a) politično odvisen: pokoril je sosednje narode / dežele, mesta, ki so jih pokorili Rimljani / pokoriti z orožjem
  2. b) podrejen, odvisen sploh: njega je le s težavo pokoril; pokoriti upornike; pren. človekova želja, da bi pokoril naravo

pokoríti se z dajalnikom upoštevati voljo, zahteve koga: pokoriti se staršem / sklepu, ukazu so se morali vsi pokoriti

pokorjèn -êna -o: pokorjene pokrajine



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek