poletéti -ím dov., polêtel (ẹ́ í) 

  1. 1. začeti leteti: ptič je skušal poleteti / pilot je vključil motorje in letalo je poletelo vzletelo // lastovke so že poletele iz gnezda odletele // ekspr. jadrnica je poletela od obale hitro odplula // knjiž. steči, pohiteti: po prstih je poletel k materi
  2. 2. s prislovnim določilom z letenjem opraviti določeno pot: poleteti v Beograd; vesoljska ladja je dvakrat poletela okrog lune / smučar je poletel okoli sto metrov
    ● 
    ekspr. od vrat je poletel klic: živel predsednik se je zaslišal



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek