polnopráven -vna -o [u̯n] prid. (á ā) ki ima glede na določen pravni dokument, dogovor vse pravice: polnopraven član društva; polnopravni udeleženci konference / črnci še zmeraj nimajo polnopravnega družbenega položaja
● ekspr. šele po tem dejanju je postal polnopraven član tatinske druščine enakopraven; publ. s tem delom je postala tudi ta umetniška smer polnopravna priznana, cenjena
polnoprávno prisl.: polnopravno se udeleževati kongresa
● pisar. polnopravno odgovarjati za nastalo škodo biti odgovoren zanjo