• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

polnoštevílen -lna -o [ou̯] prid. (ȋ) 

  1. 1. ki ima toliko oseb, kot je določeno: bataljon je polnoštevilen; polnoštevilna skupina
  2. 2. ki zajema vse osebe določene skupnosti: polnoštevilni zbor zaposlenih / publ. tako polnoštevilne udeležbe že dolgo ni bilo velike, množične

polnoštevílno prisl.: akcije so se udeležili polnoštevilno; polnoštevilno zbrani odborniki



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek