pològ in pôlog -óga (ȍ ọ́; ó ọ́) 

  1. 1. denarni znesek, ki ga je treba (začasno) dati, izročiti komu, da se dobi posojilo, določena pravica: nakazati banki polog; polog za nakup stanovanja na kredit / garancijski polog
  2. 2. v hrambo dani vrednostni papirji ali dragocenosti; depozit: zlorabiti izročene pologe / bančni polog bančni depo
     
    jur. sodni polog denar, ki ga odda dolžnik na sodišču, kadar ga upnik noče sprejeti; sodni depozit
  3. 3. glagolnik od položiti 5: polog dnevnega iztržka; dvigi in pologi
  4. 4. nar. zahodno položen, nekoliko nagnjen svet: na pologu stoji koča; travnat, zasnežen polog / steči po pologu griča



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek