pólzavésten -tna -o [u̯zprid. (ọ̑-ẹ̄) 

  1. 1. ki ni popolnoma pri zavesti: polzavesten bolnik; bil je že polzavesten, ko so ga našli / polzavestno stanje stanje, v katerem se osebek ne zaveda popolnoma
  2. 2. ki ni popolnoma zavesten, hoten: polzavestno dejanje; polzavestna laž, želja
     
    knjiž. v delu je prisotna polzavestna ideja o narodni samobitnosti ne popolnoma jasna, neizrazita



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek