• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

ponášiti -im dov. (á ȃ) 

  1. 1. nav. ekspr. narediti kaj naše, domače: ponašiti tuje ime / pisatelj je igro tako ponašil, da so jo gledalci sprejeli za svojo
  2. 2. knjiž. prevesti (v materni jezik): ponašil je precej latinskih besedil



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek