• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

ponigláviti -im nedov. (á ȃ) knjiž., redko biti žalosten, potrt: po vsakem takem pogovoru je še bolj poniglavil / »Tudi to upanje se mi je odkrhnilo!« je poniglavil proti domu (I. Zorec) potrto šel, hodil



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek