popótnica -e ž (ọ̑) 

  1. 1. hrana za na pot: pripraviti popotnico; napolniti torbo s popotnico / dati kaj za popotnico; pren., knjiž. to misel mu daje za popotnico v življenje // star. denar za na pot: navrgel mu je nekaj desetakov za popotnico
  2. 2. ženska, ki se premika iz kraja v kraj: popotnica se je ustavila v vasi; ekspr. to ti je večna popotnica
  3. 3. rel. obhajilo za umirajoče: prinesti bolniku popotnico / sveta, zadnja popotnica
     
    vznes. zvonovi so mu zvonili zadnjo popotnico zvonili ob njegovem pogrebu



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek