pôrok tudi poròk -óka (ó ȍ ọ́) 

  1. 1. kdor se obveže poravnati dolg koga drugega, če bi ga ta sam ne poravnal: porok je moral plačevati zanj; kdo je njegov porok / dolžnik je dobil poroke; brez porokov mu ni hotela posoditi / porok je poskrbel, da so fanta proti varščini izpustili; pren. nisem porok za resničnost te novice
     
    fin. menični porok ki je podpisan na menici
  2. 2. ekspr., v povedni rabi, z dajalnikom izraža trdno prepričanje o čem: jaz sem ti porok, da boš z njim zadovoljen; mi smo vam poroki, da se to ne bo zgodilo / kdo nam je porok, da spet česa slabega ne pripravlja
    ● 
    star. trgovec je porok za blago jamči; pog. iti za poroka biti porok; star. spremljevalca sta morala ostati pri napadalcih za poroka za talca



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek