posamotáriti -im dov. (á ȃ) nav. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo postane samotarski: razmere so ga posamotarile; po moževi smrti se je posamotarila / po napornem delu rad posamotari je rad krajši čas sam



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek