posedéti -ím dov. (ẹ́ í) 

  1. 1. krajši čas sedeti: prijetno je posedeti pred dolgo potjo; po jedi rad posedi / posedi še malo, še nekaj bi rad govoril s teboj // ekspr., s prislovnim določilom izraža navzočnost v kakem prostoru: šla sta posedet v bližnjo gostilno / posedeti s kom v pogovoru pogovarjati se s kom
  2. 2. s sedenjem potlačiti, pomečkati: izletniki so posedeli travo; posedela si je krilo

posedèn -êna -o: posedena trava



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek