1. zmožnost razločevati tone različnih višin:imeti, izšolati posluh; dober, izreden, zanesljiv posluh / glasbeni posluh / igrati, peti po posluhu brez uporabe not ♦muz. absolutni posluh zmožnost ugotavljati tone brez pripomočkov; relativni posluh zmožnost razločevati tone na podlagi njihovih medsebojnih odnosov
2. nav. ekspr., navadno s prilastkom sposobnost za dojemanje in zaznavanje zlasti duhovnih prvin, pojavov:imeti komercialni, politični posluh; posluh za javno mnenje, potrebe tržišča, za stvarnost, družbene tokove; biti brez posluha za umetnost; človek s posluhom za bistveno; publ. estetski posluh čut // določen odnos do teh prvin, pojavov; čut:imeti posluh za trpeče / prevod je brez jezikovnega posluha // razumevanje, smisel:nima posluha za njene težave; za njegove pobude ni dovolj posluha; v podjetju so pokazali precej posluha za njegovo raziskovalno delo
3. knjiž. poslušanje:prositi, zahtevati posluh; klicati k posluhu / na prvi posluh mi pesem ni bila všeč / kot vzklik: posluh; trenutek posluha, prosim
4. zastar. sluh:ker sem imel dober posluh, sem vedel, da se bliža konjenica; vid in posluh ● pog., ekspr. največkrat dela kar po posluhu nenačrtno, nepremišljeno; ekspr. včasih kaj zapišem po posluhu, ne po slovničnih pravilih kot se mi zdi, da je primerno, ustrezno
Dostopnost