posvéčati -am nedov. (ẹ́) 

  1. 1. izražati čustveni odnos
    1. a) z vsebino lastnega umetniškega, navadno literarnega dela: vse pesmi je posvečal njej / delo je posvečal spominu svojega učitelja
    2. b) z zapisom v lastnem umetniškem, znanstvenem delu: knjige je posvečal navadno materi // obravnavati v besedilu, knjigi: večino svojih razprav posveča vprašanju manjšin
  2. 2. nav. ekspr. delati, da je kdo deležen česa: svoj čas je posvečala otrokom; vse svoje moči je posvečal izobraževanju // z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: posveča ji dosti ljubezni; temu problemu posvečajo premalo skrbi
  3. 3. rel. z obredom določati svetnika za zaščitnika: kapelice so posvečali raznim svetnikom // z obredom, pri katerem se uporablja krizma, določati
    1. a) koga za cerkveno službo: škof je posvečal
    2. b) kaj za cerkveno rabo: posvečati cerkve, oltarje
      ● 
      knjiž. samo njega posveča v svoje težave mu jih razkriva, zaupa

posvéčati se ekspr. ukvarjati se: posveča se zlasti filozofiji / premalo se posveča družini / založba se posveča izdajanju klasikov izdaja klasike



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek