povêlje -a s (ē) kratek ustni ukaz, zlasti v vojski: slišati je glasna povelja desetarjev / ustaviti se na povelje stoj
♦ voj. dnevno povelje s katerim se organizira vse notranje delo določene vojaške enote za naslednji dan // ukaz sploh: zaradi novega povelja smo odpluli predčasno; čakati na povelje za odhod; izdati povelje o deportaciji / pokazati povelje listino z ukazom // na povelje, star. po povelju deželnega glavarja so ga zaprli / šalj., kot pritrdilni odgovor na izraženo željo, zahtevo na povelje, draga žena, je rekel; pren. iz možganov se prenesejo povelja po živčnih poteh v druge organe
● zastar. pod polkovnikovim poveljem so odšli proti meji poveljstvom; vstali so kakor na povelje zelo hitro in vsi hkrati
Dostopnost
Dostopnost