pozív -a (ȋ) 

  1. 1. voj. uradna zahteva po prisotnosti na določenem mestu, opravljanju vojaških obveznosti: zaradi napetosti v odnosih med državama je prišlo do pozivov / mobilizacijski poziv; poziv na nabor // list s sporočilom o tem: dobiti, izročiti, poslati poziv
  2. 2. glasno izražena zahteva po
    1. a) prisotnosti: vsi so prišli na njegov poziv / telefonski poziv / knjiž. poziv v sili klic v sili
    2. b) kaki dejavnosti: na njegov poziv so dvignili roke / knjiž. poziv na pomoč klic na pomoč
  3. 3. glagolnik od pozvati: poziv k uporu; vzklikati gesla kot poziv na boj / poziv k sodelovanju / poziv na sodišče
    ● 
    dekle na poziv zlasti v zahodnih deželah prostitutka, ki pride k moškemu na telefonski poziv



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek