• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

požirálnik -a [u̯ntudiln] m (ȃ) 

  1. 1. cevast organ, ki poteka, vodi od žrela do želodca: poškodbe požiralnika; požiralnik in sapnik
  2. 2. odprtina v kraških tleh, v katero izginja voda: vhod v požiralnik; jame in požiralniki
    ♦     geogr. luknja v skali, v katero se steka voda
  3. 3. nav. ekspr. odprtina, v katero kaj izginja: metati snope v požiralnik mlatilnice / kuhinjski požiralnik lijak
  4. 4. pokončna cev v tleh za odvajanje vode s površja: cestni, dvoriščni požiralnik



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek