práktik -a (á) 

  1. 1. kdor se ukvarja z neposrednim zadovoljevanjem človekovih potreb: praktiki so ovrgli naše ugotovitve; praktiki in teoretiki / pedagoški praktik; praktiki iz šolstva; priročnik za potrebe gledaliških praktikov
  2. 2. kdor ima veliko delovnih izkušenj: kot star praktik je rad svetoval novincem; vodstvo oddelka zaupati izkušenemu praktiku
     
    zastar. k bolniku so poklicali zelo znanega praktika zdravnika



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek