• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

pravdáč -a m (á) 

  1. 1. slabš. kdor se (rad) toži, tožari: ta človek je strasten pravdač
  2. 2. star. odvetnik, advokat: zakoten pravdač
    ♦     jur. pravdač v fevdalizmu nepoklicni zastopnik stranke na sodišču



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek