• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

pravljíčiti -im nedov. (í ȋ) knjiž., redko 

  1. 1. pripovedovati, izmišljati si
    1. a) pravljice: ded je znal dobro pravljičiti
    2. b) neverjetne, neuresničljive stvari: rad sanjari in pravljiči
  2. 2. delati kaj tako, kot je v pravljici: megla je pravljičila pokrajino

pravljíčiti si delati si utvare, slepiti se: ni si pravljičil, da bo pot lahka



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek