pravokóten -tna -o prid. (ọ̑) 

  1. 1. ki oblikuje pravi kot: ogli hiše so pravokotni; pravokotne stene
     
    geom. pravokotni paralelogram; pravokotni koordinatni sistem koordinatni sistem z med seboj pravokotnimi koordinatnimi osmi; pravokotni trikotnik; pravokotna projekcija
  2. 2. ki ima obliko pravokotnika: imeti pravokoten izrez na obleki; pravokoten list papirja / pravokotna soba

pravokótno prisl.: ulice se križajo pravokotno; premica leži pravokotno na ravnino; pravokotno prečkati ulico



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek