• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

pravovérnik -a m (ẹ̑) knjiž. 

  1. 1. za pripadnike določene veroizpovedi kdor v celoti priznava sprejete, ustaljene verske dogme, predpise; pravoverec: pravoverniki in krivoverci
  2. 2. nav. ekspr. vernik: hodža kliče svoje pravovernike



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek