precèp -épa (ȅ ẹ́) 

  1. 1. na enem koncu preklana palica, navadno za lovljenje kač, rakov: narediti, uporabljati precep / loviti s precepom
     
    cepljenje v precep pri katerem se cepič vtakne v zarezo debelejše podlage
     
    vet. lesena priprava za stisnjenje semenovoda, žil, mišic pri kastraciji
  2. 2. kraj, prostor med dvema navadno zapirajočima se krakoma česa: okno je stisnilo zaveso v precep / kača ni mogla uiti iz precepa; zagozdil se je v skalni precep
  3. 3. orodje s čeljustma, ki se z vretenom stisneta, za vpenjanje in trdno prijemanje predmeta pri obdelavi; primež: dati desko, ključ v precep
  4. 4. ekspr., s predlogom položaj, ko samostojno ukrepanje, odločanje ni mogoče: zaradi te izjave ga je dobil v precep; priti, ujeti se v precep; imeti koga v precepu / biti v precepu ne moči, znati se odločiti; biti v težkem položaju



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek