préčen -čna -o prid. (ẹ̑) pravokoten na podolžno stran, os predmeta: prečne proge na blagu; prečna razpoka / prečni prerez; prečna os // pravokoten na podolžno stran, os drugega predmeta: orodje s kratkim prečnim rezilom; prečni rovi; prečni in podolžni tram / prečna ulica ulica, ki povezuje dve daljši ulici
♦ 
arhit. prečna ladja; biol. podolžna, prečna delitev; grad. prečni mostni nosilec

préčno prisl.: prečno pregraditi hlev; trak je razpet prečno na tekmovalno stezo; prečno progast



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek