pregánjati -am nedov. (ȃ) 

  1. 1. zasledovati koga z namenom uničiti ga ali mu onemogočiti delovanje: gestapo ga je preganjal; preganjati krivoverce, sovražnike; preganjati uživalce mamil; preganjajo ga kot divjo zver // delati, povzročati, da kaj pri kom preneha obstajati, ne nastopi: skušal mu je preganjati neprijetne misli; le s težavo ji je preganjal spanec / z žganjem preganja prehlad; s pesmijo si preganja skrbi
  2. 2. nav. ekspr. delati, povzročati neprijeten občutek, skrb: krivda ga preganja; strah pred smrtjo jo preganja / občutek nesreče jih še vedno preganja / še dolgo so ga preganjale fantove začudene oči / ta problem ga že nekaj časa preganja zelo razmišlja o njem // z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: utrujenost ga preganja; žalost jo preganja je žalostna // vse življenje ga preganja nesreča
  3. 3. ekspr., v zvezi s s, z nadlegovati, vznemirjati: preganja ga s svojim pripovedovanjem; kar naprej ga preganja z vprašanji
  4. 4. ekspr. poditi (stran), odganjati: ne hodi od doma, saj te nihče ne preganja / preganjati dim, soparo
  5. 5. ekspr. loviti, goniti: pes preganja zajca / šli so preganjat srnjaka
    ● 
    ekspr. vedno jo čas preganja ima premalo časa za kako delo; ekspr. vest ga preganja ima neprijeten občutek zaradi krivde; knjiž., ekspr. mrak preganja dan mrači se; ekspr. preganjati dolgčas dolgočasiti se; ukvarjati se s čim, da ne bi bilo dolgčas; ekspr. mačka preganjati prizadevati si za boljše počutje, razpoloženje po nezmernem uživanju alkohola

pregánjati se ekspr. 
  1. 1. poditi se, divjati: otroci se ves dan preganjajo okoli hiše / jate krokarjev se preganjajo po nebu / malo je doma, z babnicami se preganja
  2. 2. zelo se truditi, mučiti: celo življenje se je preganjala z delom, otroci ji pa tako vračajo

pregánjan -a -o: preganjan človek; preganjana zver, žival



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek