• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

pregovoríti -ím dov., pregovóril; nam. pregovôrit in pregovorít (ī í) 

  1. 1. z besedami doseči, da kdo
    1. a) spremeni svojo prvotno odločitev: obljubil je, vendar ga lahko še drugi pregovorijo; upajo, da ga bodo pregovorili / ne da se pregovoriti
    2. b) stori kaj prvotno nenameravanega: pregovorili so jo, da je šla na potovanje; pregovoril jih je, da so se vrnili
  2. 2. star. spregovoriti: po cele tedne ni z nikomer pregovoril / na cesti jo je pregovoril ogovoril



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek