preiskáva -e ž (ȃ) 

  1. 1. glagolnik od preiskati:
    1. a) preiskava miniranega zemljišča; mikroskopska preiskava snovi / preiskava potnikov in prtljage na meji / uporabiti za preiskavo moderne pripomočke
    2. b) preiskava pacienta; preiskava sluha, srca; preiskava urina / bakteriološka, citološka preiskava
  2. 2. jur. dejanje v sodnem ali upravnem postopku, narejeno za odkritje predmetov, sledov, oseb, pomembnih zanj: zahtevati preiskavo; listine, najdene pri preiskavi / delati preiskavo v navzočnosti prič preiskovati // hišna preiskava preiskava stanovanja in drugih prostorov; osebna preiskava preiskava oblačila, telesnih odprtin osebe
  3. 3. jur. prva faza kazenskega postopka, v kateri se zberejo podatki in dokazno gradivo za morebitno vložitev obtožnice: začeti preiskavo proti komu; rezultati preiskave / preiskavo vodi zelo izkušen preiskovalec
    ♦ 
    jur. psihološka preiskava preiskava v kazenskem postopku, ki jo odredi sodišče in opravi psiholog za dopolnitev podatkov o obdolženčevi osebnosti; teh. metalografska preiskava materiala; rentgenska preiskava ulitka



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek