1. v tekmovanju, boju dosegati, da nasprotnik odneha, se ne bojuje več:domače moštvo navadno premaguje goste; premagovati napadalca, sovražnika; pren., ekspr. dobrota premaguje sovraštvo // biti sposoben odločujoče vplivati na pojavitev, potek, stanje česa:premagovati jezo, žalost; premagovati strah pred čim / s težavo je premagovala solze zadrževala
2. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik:jok jo premaguje; spanec ga premaguje
3. nav. ekspr. delati, povzročati, da kak pojav, stanje preneha biti, obstajati:premagovati nasprotja, ovire, težave / premagovati posledice katastrofe, potresa
premagováti se ostajati miren, preudaren tudi v razburljivih okoliščinah:s težavo se je premagoval, da mu ni ostro odgovoril; ni se mogla več premagovati in je zajokala
premagujóč -a -e:premagujoč solze, je odgovorila na vprašanje; premagujoč nasmeh; premagujoča žalost