premôči -mórem dov., premógel premôgla (ó ọ́) v nedoločniku, sedanjem času in deležniku na -l
1. narediti, povzročiti, da kdo kaj naredi, čeprav tega ne želi; premagati:lakota ga je premogla, da je zapustil skrivališče; brezoseb. včasih človeka premore, da kar zadremlje // knjiž., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik:znova ga je premogel smeh; spanec ga je premogel zaspal je
2. nedov. izraža, da je kaj osebkova svojina, lastnina; imeti:premogel je veliko hišo z vrtom; premogel je nekaj gotovine, premoženja / s seboj je vzela vse, kar je premogla / ekspr.: hiša ni premogla kopalnice je bila brez kopalnice; ni premogel niti za kosilo ni imel denarja za kosilo // ekspr., z oslabljenim pomenom izraža lastnost, značilnost osebka, kot jo izraža določilo:ne premore niti malo discipline; premore dosti potrpljenja; z vsem mirom, kar ga je premogel, je odgovoril ● ekspr. poskušal se je hihitati tako kot ona, a tega ni premogel ni znal; ekspr. vsi skupaj niso premogli niti ene angleške besede niso znali povedati
Dostopnost