presunljív -a -o prid. (ī í) 

  1. 1. ki vzbuja močen čustveni odziv, zlasti
    1. a) sočutje, žalost: presunljiv prizor; presunljivo ihtenje
    2. b) ekspr. občudovanje: spoznal sem lepo, presunljivo severno deželo
  2. 2. ekspr. predirljiv: pevke so pele s presunljivim glasom; presunljiv krik; presunljivi zvoki sirene; zaslišal se je presunljiv žvižg / uprl je vanjo svoj presunljivi pogled
    ● 
    iron. to je že kar presunljiva naivnost zelo velika

presunljívo prisl.: presunljivo jokati; presunljivo piskati, zakričati; presunljivo pogledati; iron. ta motiv ni presunljivo nov



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek