1. pripovedovati na sodišču, kar se ve o kom, čem:nihče ni hotel pričati, čeprav so videli nesrečo; moral bo pričati; ožjim sorodnikom ni treba pričati; pričati proti komu; pričati za koga, zoper koga / pričati za prijateljevo nedolžnost ♦jur. krivo pričati
2. nav. 3. os. biti izraz, znamenje česa:urejena kmetija priča o dobrem gospodarjenju; pohištvo v sobi je pričalo o preprostem okusu / bledica na njenem obrazu priča, da ni zdrava; pisani gozdovi pričajo, da je prišla jesen // star. izpovedovati, izražati:pričati ljubezen do dekleta; v pesmih priča njegovo čast in slavo ●knjiž. pričati resnico z življenjem, ravnanjem jo potrjevati
3. zastar. govoriti, pripovedovati:o tem so mi pričali prijatelji; kakor se priča, so bili ti kraji že zgodaj naseljeni / o tem dogodku pričajo zgodovinske knjige
Dostopnost