pričujóč tudi pričujòč -óča -e prid. (ọ̄ ọ́; ȍ ọ́)
1. ki je v določenem času na določenem mestu; navzoč:med pričujočimi fanti ni bilo mlinarjevega sina; žal mu je bilo, da ni bil pričujoč // publ., s prislovnim določilom ki je, obstaja kje:ta problem je še vedno pričujoč; povsod pričujoča želja po napredku ●publ. ta misel je pričujoča v vsem pisateljevem delu se kaže; ekspr. policija je bila povsod pričujoča je vse nadzirala
2. publ. pravkar omenjen, ta:pričujoči zbor bo razpravljal tudi o tem; pričujoča knjiga, zbirka; avtor pričujočega dela; sam.: pričujoči so ob tem prizoru onemeli; seznanil ga je s pričujočimi
Dostopnost