pridáti -dám dov., 2. mn. pridáste in pridáte; pridál (á) dodati: pridati na rezance zrezano drobovino / k vsoti boš moral še malo pridati / pridati k imenu naslov dati // da bi popravil neprijeten vtis, je hitro pridal: Seveda ne smemo vzeti tega preveč resno
● 
pog. ne kaže vsega verjeti, ljudje radi tudi kaj pridajo si izmislijo

pridáti se nar. pristajati: polhovko je imel pomaknjeno na stran, kar se mu je pridalo
 
nar. pridalo bi se, da bi se malo ustavili dobro bi nam delo

pridán -a -o: pridana snov
 
poročilu je pridan zapisnik o zaslišanju priložen



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek