pridíh -a (ȋknjiž. 

  1. 1. rahel vonj česa: vonj vrtnic se je mešal s pridihom cigaretnega dima; mrzel zrak s pridihom smrek in jelk
  2. 2. s prilastkom majhna stopnja: preproge dajejo prostoru pridih razkošja / pripovedovati s pridihom ironije nekoliko ironično // z oslabljenim pomenom vse je zavito v pridih brezupnosti // rahla čustvena obarvanost: njegove besede so imele sovražen pridih; pridih žalosti
    ● 
    knjiž. ti scenski predmeti ustvarjajo pridih resničnosti videz
    ♦ 
    lingv. izgovor zapornikov z močnim izdihom



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek