prigovoríti -ím dov., prigovóril; nam. prigovôrit in prigovorít (ī í) knjiž., redko prigovarjajoč reči: ti ji prigovori, naj se vrne / vstani, mu je mirno prigovorila
● 
publ. postrežbi bi lahko marsikaj prigovorili jo glede marsičesa pokritizirali; knjiž., redko nič ni prigovoril rekel, pripomnil



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek