prikázen -zni ž (ȃ) 

  1. 1. po ljudskem verovanju bitje nematerialne narave, ki se pojavi v čutno zaznavni obliki: prikazen izgine, se prikaže; videti prikazen; verjeti v prikazni; grozljiva, polnočna prikazen; bil je videti kakor prikazen; gledala me je, kot da sem prikazen zelo začudeno; zelo prestrašeno; izginil je kot prikazen neznano kam, brez sledu // knjiž.: imeti prikazni privide; prikazen lepega mesta je izginila / kot kletvica o ti prikazen ti, kako sem se ustrašil
  2. 2. star. podoba, videz, zunanjost: njegova prikazen vzbuja grozo / povečanje telesne teže in sprememba celotne telesne prikazni v zrelih letih; od drugih se je razlikovala tudi po zunanji prikazni
     
    star. ta človek je nenavadna, simpatična, žalostna prikazen pojava; star. to je ena najbolj posrečenih prikazni v romanu oseb
  3. 3. zastar. pojav: v nekaterih deželah so potresi vsakdanje prikazni / lepota naravnih prikazni
  4. 4. zastar. prikazanje: zgodba o prikazni duha



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek