prikláda -e ž (ȃ) 

  1. 1. star. dodatek: izboljšati jed s prikladami / marsikaj v njegovi pripovedi je lažna priklada / izplačevati komu priklade
     
    zastar. zeblo ga je, za priklado so se mu pa še posmehovali za nameček
  2. 2. nekdaj kosti, manjvredni deli mesa, ki se pri tehtanju dodajo mesu v določenem razmerju in zaračunajo po ceni zahtevanega mesa: mesar mu je dal dosti priklade
  3. 3. v stari Avstriji lokalni dodatek k državni davščini; doklada: davki so ostali enaki lanskim, priklade so se pa zvišale; občinska priklada



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek