priokús -a (ȗ) 

  1. 1. dodaten, za jed, snov neznačilen okus: smetana iz svežega mleka je brez priokusov; voda v gumijasti posodi dobi neprijeten priokus; vino je imelo priokus po zemlji // ekspr., s prilastkom dodatna sestavina, značilnost: občutiti sovraštvo s priokusom ljubezni
     
    ekspr. pisateljeva ironija je dobila trpek priokus je postala nekoliko trpka; publ. opera je ohranila nekaj baročnega priokusa značilnosti
  2. 2. knjiž. okus, občutek: zbudil se je z neprijetnim priokusom v ustih; pren. razšla sta se z grenkim priokusom



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek