prislúh -a (ȗ) 

  1. 1. slušna zaznava brez stvarne podlage: imeti prisluhe in privide / ptičje petje je bilo samo prisluh / vsi ti šumi so ustvarjali prisluh šepetajoče melodije
     
    ekspr. saj nič ne poka, menda imaš prisluhe izraža podkrepitev trditve
     
    psiht. slušna zaznava, ki nastane zaradi možganskih ali duševnih motenj
  2. 2. glagolnik od prisluhniti: kratek prisluh / prisluh družbenim tokovom



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek