prispodóbiti -im dov. (ọ̄ ọ̑) knjiž. narediti prispodobo: ženo je prispodobil marljivi čebeli / sreče ni znal z ničimer prispodobiti
● 
star. prispodobilo se je, da so ga pričakali spodobilo

prispodóbljen -a -o: v njegovih pesmih so duševni pojavi večkrat prispodobljeni luči



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek