• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

pristàv -áva m (ȁ á) nekdaj 

  1. 1. pisarniški uslužbenec po končani pripravniški dobi in opravljenem strokovnem izpitu: gozdarski, sodni pristav
  2. 2. nižji oskrbnik, zlasti graščinski: bil je pristav na grofovem veleposestvu



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek