pritlíčen -čna -o prid. (ȋ) 

  1. 1. nanašajoč se na pritličje: pritlična okna so bila še razsvetljena / ima pritlično stanovanje / pritlična hiša hiša, ki ima le pritličje
     
    bot. pritlični list list, ki požene iz podzemnega stebla ali iz spodnjega dela nadzemnega stebla; vrtn. pritlična rastlina rastlina, pri kateri se z vzgojo doseže stalna nižja rast kot pri rastlinah iste vrste
  2. 2. ki je, se nahaja pri tleh: pritlične veje; pritlično ognjišče
  3. 3. ekspr. malo pomemben, nepomemben: pritlični cilji; pritlično življenje / pritličen značaj



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek