pritólči -tólčem [ou̯dov., pritólci pritólcite in pritolcíte; pritólkel pritólkla (ọ́) 

  1. 1. priti, navadno glasno udarjajoč z nogo, palico ob tla: v hišo je pritolkel mož z leseno nogo // ekspr. s težavo priti: proti večeru pritolčeta do koče
  2. 2. nar. pribiti: pritolči desko

pritólči se ekspr. s prizadevanjem, trudom priti do česa: pritolči se do poklica



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek