pritrdítev -tve ž (ȋ) glagolnik od pritrditi:

  1. a) pritrditev tira; pritrditev z vijaki
     
    strojn. elastična pritrditev ki omogoča rahlo premikanje glede na podlago
  2. b) izražati soglasje, pritrditev; njen molk je imel za pritrditev / pokimati v pritrditev



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek