1. zvok, zven, ki navadno moteče spremlja določen osnovni zvok, zven:odpraviti, slišati prizvok; kovinski, nenavaden prizvok / v prizvoku njegovih besed je čutil užaljenost v glasu, s katerim jih je izgovoril
2. knjiž., navadno s prilastkom dodatna sestavina, značilnost:njegova izreka ima narečen, tuj prizvok; mesten prizvok v govoru in noši / govor z močnim čustvenim prizvokom zelo čustven govor; njegove besede imajo posmehljiv prizvok so nekoliko posmehljive; reči kaj s prizvokom moralne vzvišenosti moralno vzvišeno ●dati besedi poseben pomenski prizvok odtenek