priženíti se -žénim se dov. (ī ẹ́) v zvezi z osebo moškega spola z ženitvijo, poroko priti kam: če ne bo drugače, se pa kam priženi; priženiti se na kmetijo, v mesto

priženíti z ženitvijo, poroko priti do česa: priženiti hišo, posestvo; gledal je, da bi več priženil / priženil je otroka z ženo je dobil tudi njenega otroka

prižénjen -a -o: k priženjenemu posestvu je dokupil še nekaj njiv



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek