puhtéti -ím nedov. (ẹ́ í) 

  1. 1. dvigovati se in zaradi razširjanja v zraku navadno izginjati: megla puhti iz jezera; ekspr. oblaki puhtijo v nebo / dim puhti iz njegove pipe / ekspr. rahel veter puhti po jezeru pihlja, se premika; pren. vroče želje puhtijo k njej
  2. 2. razširjati se in biti zato zaznaven z vohom: duh po morju, potu puhti od njih; iz prepada puhti smrad / brezoseb. od lipe puhti po medu / puhteti po naftalinu, znoju dišati
  3. 3. zaradi velike razgretosti oddajati toploto: peč, žerjavica puhti
  4. 4. ekspr. kazati se, širiti se: iz pesmi puhti ljubezen

puhtèč -éča -e: puhteča peč



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek