• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

pustôta -e ž (ó) 

  1. 1. pust, neobdelan svet: spremeniti pustoto v rodovitno polje; pustote in gmajne
    ♦     zgod. pustota v fevdalizmu opustela, neobdelana kmetija
  2. 2. ekspr. pust, odmaknjen kraj: ni hotel več živeti v tej pustoti
  3. 3. redko pustost: pustota pokrajine



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek