puščávništvo -a (ȃ) rel. obstoj, dejavnost puščavnikov: puščavništvo je bilo začetna oblika meništva
● 
ekspr. otresi se svojega puščavništva samotarskega, nedružabnega načina življenja



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek